X
GO
21jan

Poučevanje odbojkarskih vsebin v osnovnošolskem programu ob vrnitvi v šolo, ko je še vedno povečana možnost okužbe zaradi širjenja virusa SARS-CoV-2

21. 01. 2021| Športna vadba, COVID-19 | Nazaj
Odbojka je ena najbolj priljubljenih športnih vsebin v osnovnošolskih in srednješolskih programih. Zaradi specifičnosti učenja tehnike, taktike in igre je bolj zahtevna športna zvrst. Ker tudi med igro ni stika med igralci, je nikakor ni primerno izpuščati, ko se učenci ponovno vrnejo v šole. Predstavljamo priporočila in usmeritve za vključevanje odbojke v pouk športa oziroma športne vzgoje v času povečane možnosti okužbe zaradi epidemije COVID-19.

dr. Marko Zadražnik in dr. Marjeta Kovač
Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani

Športna dejavnost pomembno vpliva na zdravje in gibalni razvoj otok in mladostnikov, zato so posledice epidemije, ki je zelo ohromila njihovo gibalno dejavnost in omejila socialne stike, že vidne, saj strokovnjaki zaznavajo izjemen upad gibalnih sposobnosti. Pričakujemo lahko, da bo tudi odbojkarsko znanje občutno nazadovalo, saj je odbojka zaradi specifičnosti učenja tehnike, taktike in igre med bolj zahtevnimi športi. Zaradi različnih omejitev med epidemijo1 moramo na začetku razmišljati o možnostih, s katerimi bi odbojko le lahko vadili. Gotovo je za učence najslabše, če jo učitelji iz učnega procesa povsem izločijo!

Pri odbojki je uspešnost igranja odvisna od številnih dejavnikov: tehnične dovršenosti, taktične raznolikosti, telesne pripravljenosti in uigranosti v povezavi s socialno mikroklimo. Zaradi tega je odbojka pomembna športna zvrst v učnem načrtu športne vzgoje2 in tudi priljubljena igra učencev in učenk. Odbojka je »igra skokov«: od šestih tehničnih prvin (z različicami) se kar štiri v igri večinoma izvaja v skoku. Zato bo učitelj ob vračanju k vadbi v šolah potreboval kar nekaj časa, da s primerno načrtovano in dlje časa trajajočo vadbo pripravi vadeče na obremenitve, ki jih vadba in igra (v smislu količine skokov) prineseta. V šoli sta struktura igre in intenzivnost na nižji ravni; učitelj veliko časa namenja poučevanju in izpopolnjevanju osnovnih tehnik: zgornjega in spodnjega odboja in spodnjega (tudi zgornjega) servisa. Pogoj za učinkovito vadbo je, da ima vsak učenec svoj pripomoček (žoge, stožce, tenis žogice …). Učitelj naj uporabi možnosti, ki jih nudijo stene v dvorani in različna igrišča. Ker je treba ohranjati razdaljo med vadečimi, lahko v dvorani s pomočjo vrvi, zaporedno vezanih mrež za badminton ali na kakšen drug način »ustvari« mrežo, na kateri bo istočasno lahko vadilo večje število učencev.

V vsebinskem smislu naj učitelj uporabi enostavne izolirane vaje, ki jih učenci izvajajo prosto v prostoru z uporabo stene/sten (Slika 1), po lastnem metu-izmetu, z uporabo dodatnih pripomočkov, s katerimi učitelj popestri/oteži posamezne odboje.

Slika 1. Enostavna izolirana vaja3

Nekaj takih vaj si lahko učitelji ogledajo v publikaciji FIVB3 na straneh od 33 do 65. Nekatere izmed njih se izvajajo v paru, trojkah ali skupini, a jih z nekaj iznajdljivosti lahko učitelj spremeni v individualne. V istem viru je tudi nekaj vaj (strani od 160 do 166), s katerimi lahko popestri uvodno-pripravljalni del ure, lahko pa jih vplete med vaje utrjevanja tehnike kot »kontrastne vaje« za razvoj različnih gibalnih sposobnosti. Učitelj si lahko pomaga tudi s posnetki na Youtube kanalu (viri na koncu prispevka)4-8. Vaje sicer izvajajo tekmovalci, a so uporabne tudi v uvodno-pripravljalnem in glavnem delu ure za izpopolnjevanje rokovanja z žogo ali odbojkarske tehnike. 

Po povratku v šole mora biti učitelj pozoren – zaradi predvidene nižje ravni telesne pripravljenosti – na število ponovitev in intenzivnost vadbe. Ponovitev v seriji naj bo manj, intenzivnost pa naj ne bo visoka. Pravilo v fazi podajanja novih informacij je, naj vadba odbojkarske tehnike poteka počasi, da se lahko učitelj posveti vsakemu odboju posebej in neprestano nadzoruje pravilnost izvedbe. S takim načinom dela se lahko učitelj izogne tudi možnim poškodbam učencev.

Poznamo tri načine nadzora vadbe v procesu učenja, utrjevanja in stabiliziranja odbojkarskih znanj:

  1. Učitelj/trener usmerja/vodi vadbo   - faza podajanja novih informacij
  2. Učitelj/trener začenja vadbo            - faza utrjevanja
  3. Igralci vodijo/usmerjajo vadbo        - faza stabilizacije znanj

Trenutna situacija ne omogoča, da bi učitelj uporabil prvi, najbolj učinkovit način. Pri podajanju novih informacij in utrjevanju znanja naj bi namreč učitelj dejavno sodeloval v vadbi: z metanjem na različne neodbojkarske (met z odbojem žoge od tal, kotaljenje žoge …) in odbojkarske (spodnji servis, udarec …) načine naj bi nadzoroval smer in kakovost leta žoge ter s tem vplival tudi na intenzivnost vadbe ozirom na trenutne sposobnosti in znanja učencev. Za učence tako lahko organizira vadbo po postajah ali obhodno vadbo po znanih principih. Učenci na postajah vadijo odbojkarsko tehniko (vsak s svojo žogo; enostavne izolirane vaje). Če ima učitelj na razpolago večje število igrišč (tudi improvizirana), lahko naloge na postajah oblikuje v igralnem smislu.

  1. Na prvem »igrišču« učenci servirajo, npr. zadevajo tarče; po servisu tečejo za žogo in jo poskušajo čim prej ujeti; servirajo v nihajni štafeti: servis – tek za žogo – servis z  druge strani igrišča – tek za žogo.
  2. Na drugem »igrišču« vadijo tehniko zgornjega odboja, npr. podajo vzdolž mreže v tarčo; podajo iz globine polja v tarčo; žogo vržejo visoko v svojo bližino – skočijo v blok ob mreži – po doskoku stečejo k žogi in jo podajo v tarčo; stojijo  v polju – žogo v visokem loku vržejo proti mreži – stečejo pod žogo in se obrnejo proti tarči – s podajo ciljajo tarčo.
  3. Na tretjem »igrišču« vadijo udarec, ki je lahko poljuben: odbojkarski udarec (s tal ali v skoku), udarec »na teniški način«, kakršenkoli udarec, npr. žogo udarijo po lastnem metu; žogo vržejo ob tla in potem udarijo; žogo lahko vržejo prek vrvi/mreže, stečejo za njo in jo po odboju (ali dveh) od tal »udarijo« nazaj prek vrvi/mreže.
  4. Na četrti postaji lahko vadijo spodnji odboj, npr. žogo po lastnem izmetu vržejo nekoliko (1-2 m) predse, levo ali desno od sebe, se ustrezno premaknejo in jo s tehniko spodnjega odboja odbijejo v tarčo; tarča je lahko tudi košarkarski koš - učenec po lastnem izmetu s spodnjim odbojem usmeri žogo proti košu - če zadetka ne doseže in se žoga odbije od table ali obroča, naj jo učenec poskuša ujeti (odbiti na kakršenkoli način) in s tem ponazori situacijo v zaščiti napadalca.

Ob taki organizaciji naj bodo zaposleni vsi učenci. Žal vadbe ne moremo organizirati na principu aktivnih (tisti, ki aktivno vadijo) in pasivnih učencev (zbirajo žoge, štejejo ponovitve, pomagajo učitelju), zato bo vadba manj intenzivna. Vsak učenec mora sam iti po svojo žogo, se vrniti na izhodiščno mesto in ponoviti nalogo. Zato naj učitelj med dva (ali več zaporednih) odbojev umesti »kontrastno vajo« (s katero učenec razvija moč ali hitrost ali koordinacijo …).

Končni izdelek vadbe odbojke je igra9. Naloga učitelja je, da vadeče nauči igrati v tehnično-taktičnem smislu, hkrati pa jih nauči medsebojnega spodbujanja in sodelovanja. Zato mora igra zavzeti dobršen del učne ure. Tako naj v drugem delu ure učitelj ponudi prilagojeno obliko igre (ni nujno, da je tekmovalno naravnana, saj sta tako lahko tehnična in taktična izvedba slabi, ker je edini cilj zmaga). Predlagamo naslednje možnosti (primerne so predvsem za učence zadnjih razredov osnovne šole in srednješolce):

  1. Organizacija štafetne igre: Vsak učenec rokuje s svojo žogo, pri tem pa učenci vzdržujejo  medsebojno razdaljo (položaje vadečih učitelj označi s primerno razmaknjenimi klobučki ali palačinkami). Cilj je zadevanje tarč z različnimi tehnikami (s servisom, z zgornjim ali spodnjim odbojem, z metanjem žoge prek mreže na način udarca …). Po izvedeni nalogi učenec vedno steče po svojo žogo!
  2. Štafeto lahko učitelj popestri s poligonom. Učenec pred izvedbo odboja ali po njem izvede naloge na poligonu.
  3. Organizacija tekmovanja v več serijah.
  • V prvi seriji vsak učenec zaporedoma izvede enega ali več servisov prek mreže v tarčo. Ta naj bo dovolj velika, da bo zadetkov veliko tudi pri učencih s tehnično slabšim znanjem. Doseženo število zadetkov posamezne ekipe se zabeleži na semaforju.
  • V drugi seriji si učenec visoko vrže žogo in jo nato s spodnjim odbojem usmeri v tarčo. Ko nalogo opravijo vsi učenci, se število zadetkov vsake skupine prišteje k predhodno osvojenim točkam.
  • V tretji seriji učenec vrže žogo visoko in jo nato s tehniko zgornjega odboja poda v tarčo. Ponovno učitelj prišteje dosežene točke k rezultatu skupine.
  • V zadnji seriji učitelj ponazori zaključek predhodne »akcije«: udarec. Učenec odbije žogo od tal, nato pa jo v skoku (učenci s slabšim znanjem lahko izvedejo nalogo tudi brez skoka) usmeri v nasprotnikovo igrišče, kjer je označena tarča. Učitelj lahko označi več tarč, ki so točkovane z različnim številom točk. Velikost tarče naj bo odvisna od znanja vadečih in naj omogoča zadetek tudi tistim z nekoliko slabšim znanjem! Če je učenec slabo odbil žogo od tal, tako da ne more izvesti udarca, je ostal brez poskusa in možnosti osvojitve točke. Brez točke ostane tudi, če ne uporabi tehnike udarca (žoge ne odbije z eno roko, npr. z dlanjo, pestjo …) ali pa žogo ujame in nato vrže. Zmagovalec tekme je skupina, ki zbere več točk.  

Z nekaj domišljije in s priporočili epidemiološke službe lahko učenci vadijo in »igrajo« tudi igre z žogo. Za varno in kakovostno načrtovanje učnega procesa, v katerega vključuje elemente odbojke, učitelj upošteva higienska priporočila za izvajanje pouka v osnovni šoli, ki jih je pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje2. Pred vsako uro in po njej naj si učenci temeljito umijejo roke, med urami pa naj učitelj ali čistilke prezračijo telovadnico.

 

Viri:

1NIJZ - Nacionalni inštitut za javno zdravje (2020). Preprečevanje okužbe z virusom SARS-CoV-2. Pridobljeno iz (11.1.2021): https://www.nijz.si/sl/preprecevanje-okuzbe-z-virusom-sars-cov-2019
2 Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., … Muha, V. (2011). ŠPORTNA VZGOJA, Učni načrt. Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo.
3FIVB Federation internationale de volleyball (2011). Coaches Manual level 1. Pridobljeno iz (7. 1. 2021): https://www.fivb.com/en/development/education/toolsandresourcecentre
4Youtube (2020). At-Home Volleyball: Ball Control Challenges. Pridobljeno iz (6. 1. 2021): 
https://www.youtube.com/watch?v=LJ6H84jxlCE&feature=youtu.be
5 Youtube (2020). At-Home Volleyball Drills: Ball Control Challenges, Pridobljeno iz (6. 1. 2021): https://www.youtube.com/watch?v=VV2201oeFrs
6 Youtube (2019). Best Setter Volleyball Trainings. Pridobljeno iz (6. 1. 2021): 
https://www.youtube.com/watch?v=_dm1Zb2vZ28
7 Youtube (2019). Best Setter Volleyball Trainings. Pridobljeno iz (6. 1. 2021): https://www.youtube.com/watch?v=WNxxFhYa6wc
8Youtube (2019). How to Set a Volleyball - Best Setter Volleyball Trainings. Pridobljeno iz (6. 1. 2021): https://www.youtube.com/watch?v=YwMiCfIZLCY&feature=youtu.be
9 AOC - Art of Coaching Volleyball (2020). Creating at-home challenges and skill drills. Pridobljeno iz (5. 1. 2021): https://www.theartofcoachingvolleyball.com/creating-at-home-challenges/

Kategorije

Navodila za avtorje

Navodila za avtorje prispevkov so dostopna tukaj.

SLOfit nasvet, spletna revija za praktična vprašanja s področja telesnega in gibalnega razvoja
ISSN 2591-2410
Izdajatelj: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Odgovorna urednika: prof. dr. Gregor Jurak in prof. dr. Marjeta Kovač