X
14jun.

Športna vzgoja je najbolj priljubljen šolski predmet. Kaj pa, če jo šolar vseeno ne mara?

Športna vzgoja je zaradi svoje drugačnosti v primerjavi z drugimi šolskimi predmeti in otrokove potrebe po gibanju daleč najbolj priljubljen šolski predmet v osnovni in srednji šoli. Seveda pa so tudi otroci in mladostniki, ki jim ta predmet ni všeč. Največkrat so razlog negativne izkušnje.

prof. dr. Marjeta Kovač, prof. dr. Gregor Jurak, asist. dr. Vedrana Sember, doc. dr. Joca Zurc 
Laboratorij za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja  

 

Gibanje in igra sta primarni potrebi otroka. Zato ne preseneča, da je športna vzgoja najbolj priljubljen šolski predmet med otroki in mladostniki, tako v osnovni kot v srednji šoli1,2

Prikaz priljubljenosti v OŠ1.

šolski predmet %
šport 41,2
likovna umetnost 13,4
angleščina 10,8
matematika 7,2
zgodovina 4,1
tehnika in tehnologija 3,5
slovenščina 3,4
geografija 2,5
nemščina 2,4
glasbena umetnost 2,2
kemija 2
naravoslovje 1,8
biologija 1,5
gospodinjstvo 1,1
etika in družba 0,8
fizika 0,8
italijanščina 0,5
naravoslovje in tehnika 0,2

Opomba: % predstavlja delež otrok (11-14 let), katerim je izmed vseh ponujenih predmetov izbrani predmet najbolj priljubljen.  

Čeprav so pred približno sto leti menili, da nekaj telovadbe mladim ne škodi, se danes vse bolj zavedamo izjemno širokega pomena gibanja za otrokov skladen telesni in gibalni razvoj. Večina šolskih sistemov tako v svoje predmetnike vključuje predmet, ki ga pri nas trenutno v osnovni šoli precej neposrečeno poimenujemo šport. Izraz je pred nekaj leti zamenjal športno vzgojo, naši dedki in babice pa se še spomnijo, da so v šoli imeli telovadbo, naši starši pa telesno vzgojo. Otrok poimenovanje ne zanima, največkrat se pogovarjajo kar o športki in športanju. 

Zakaj družba vse bolj prepoznava pomembnost športa in zakaj ima predmet vse večji družbeni pomen v šolskem programu? Uvrščanje posameznih predmetov v šolske programe je vedno tudi odraz problemov, s katerimi se sooča družba. To lepo vidimo npr. s ponovnimi zahtevami po ocenjevanju vedenja v šoli. Družba z vključevanjem športa v šolski program rešuje predvsem probleme, povezane z zdravjem mladih generacij. Vemo, da gibanje učinkovito kompenzira posledice sedečega življenja in neustreznih prehranskih praks3,4, hkrati pa z njim učinkovito vplivamo na skladen telesni in gibalni razvoj5 ter pridobivamo odpornost proti boleznim. Vse več raziskav kaže na pomembno povezanost gibanja in prekrvavitve možganov ter povečano koncentracijo po gibanju, kar vpliva na boljši učni uspeh otroka6. S športom otroka navajamo tudi na prenašanje naporov, mu ob preizkušanju lastnih zmožnosti oblikujemo pozitivno samopodobo7, s pomočjo iger razvijamo družbeno sprejemljive oblike obnašanja in ga usmerjamo k strpnosti in sprejemanju drugačnosti. 

Seveda pa o tem razmišljamo predvsem odrasli, ki v športu vidimo investicijske vrednote, predvsem tiste, na katere nas opozarjajo prevladujoči mediji. Zdi se, da je zdrav življenjski slog postala »mantra«, ki nam jo prodaja vsa industrija prostega časa. Otrok seveda razmišlja drugače. Šport dojema kot zabavo, igro, možnost za druženje in sklepanje novih prijateljstev. Tudi zato večina otrok šport postavlja na prvo mesto po priljubljenosti med vsemi šolskimi predmeti, izjemno visoko pa vrednotijo tudi njegov pomen za nadaljnje življenje, saj ga večinoma postavljajo na četrto mesto takoj za angleščino, matematiko in slovenščino1,2

priljubljen2

Učitelji športne vzgoje s svojim znanjem in manj konvencionalnim obnašanjem, dobra opremljenost naših telovadnic in zanimiv program gotovo predstavljajo temelje, da je šport lahko izziv za večino otrok. Gotovo pa se med otroki najde tudi kakšen, ki mu predmet ni všeč. Razlogi so lahko različni. Pri mlajših je najpogosteje v ozadju slaba izkušnja otroka s športom. Mogoče je kdaj boleče padel ali pa so ga sošolci zasmehovali zaradi njegove manjše spretnosti. Če se nam kot staršem zgodi, da otrok pride iz šole in pove, da ne mara »športke«, se pogovorimo z njim. Pove nam naj, kaj ga moti; tako poskušamo ugotoviti vzroke, zakaj bi se rad izognil vadbi. Kakšnega od vzrokov lahko odpravimo sami, drugače pa se pogovorimo z otrokovim učiteljem in poskušajmo najti skupno rešitev. Vedno pa se zavedajmo, da smo straši najboljši vzor mlajšemu otroku. Če bomo sami navdušeni »migalci«, bomo navdušenje prenesli tudi na otroka. Skupno ukvarjanje s športom, predvsem med vikendi, ko so naši otroci celo manj gibalno dejavni kot med delavnimi dnevi8, je odlična naložba ne le v otrokovo zdravje, njegove gibalne sposobnosti in gibalne spretnosti, pač pa tudi v družinske medsebojne odnose. Če je otrok manj spreten, se v šoli pozanimajmo, kakšna vadba bi bila najprimernejša. Večina šol ponuja brezplačno športno vadbo in otroka le vključimo vanjo, saj se bo tako spoznal z različnimi športnimi dejavnostmi. 

Mogoče je otroku nerodno, ker nima najmodernejših športnih copat. Razložiti mu moramo, da je osebna športa oprema pomembna za varno ukvarjanje s športom, da pa mora biti predvsem čista in funkcionalna in da svetleče črte resnično v ničemer ne pripomorejo k temu, kako bo uspešen v športu. Mogoče pa bi skupaj z otrokom izdelali posebej zanimivo vrečko za športno opremo, ki bo enkratna in je ne bo imel nihče drug?  

Več težav pa bomo imeli gotovo z našimi najstniki. Izogibanje športu je lahko posledica upora, ki ga v obdobju pubertete nudijo avtoritetam, kot so straši in učitelji. Razlogi so seveda različni, odvisni pa so od okolja.  

Raziskave kažejo, da v gibalno spodbudnem okolju z doslednimi učitelji, ki ne nasedajo najstniškim muham in pripravijo zanimivo vadbo, opravičevanja ne zaznavamo.  

Tudi drugače opravičevanja pri športni vzgoji ni nič več kot pri drugih šolskih predmetih. Opravičil (tudi izmišljenih) zaznavamo največ med srednješolkami, pogost vzrok poleg bolezni pa je najstniško zavezništvo – če se katera od deklet odloči, da ne bi vadila, potegne za samo še prijateljice, da ji delajo družbo. Kaj narediti v tem primeru? Kot starši smo najpogosteje nemočni, posebej, če temelji našega zaupanja do otroka in njegovih dejanj niso prav trdni. Če smo skupaj z otrokom športno dejavno preživljali proste dneve in če je našel otrok družbo v športnem društvu, smo ga gotovo »zastrupili« s športom in bo tudi v (predvsem za starše) napornih najstniških letih gibalno dejaven. Če temu ni tako, pa ne dajajmo potuhe najstnikom s tem, da jim napišemo lažno opravičilo za športno vzgojo. Pogovorimo se z učiteljem športne vzgoje, da vzpostavi v šoli sistem dejavnega vključevanja  v športno vadbo s prilagoditvami za tiste, ki imajo zdravstvene težave, seveda po priporočilih športne stroke in mladostnikovega zdravnika. Opravičevanja tako naj ne bi bilo. Nadobudnega najstnika pa vseeno poskušajmo pritegniti k vadbi s katero od danes popularnih športnih dejavnosti, ki ne predstavlja v mladostniških očeh samo športa, temveč del kulture preživljanja prostega časa mladostnikov. T.i. urbani športi so lahko ena od možnosti, da mladi pokažejo svojo ustvarjalnost, se družijo in iščejo v gibanju nove izzive.      

Literatura:
 

1 Jurak G, Starc G. 2013. The ACDSi 2013 – The Analysis of Children’s Development in Slovenia 2013: Study protocol. Anthropol Notebooks 19:123–143.  
2 Starc G et al. 2015. The ACDSi 2014 - a decennial study on adolescents’ somatic, motor, psychosocial development and healthy lifestyle: Study protocol. Anthropol Notebooks 21:107–123.  
3 Ottevaere C et al. 2011. Clustering patterns of physical activity, sedentary and dietary behavior among European adolescents: The HELENA study. BMC Public Health 11:328.  
Gubbels JS et al. 2013. Physical Activity, Sedentary Behavior, and Dietary Patterns among Children. Curr Nutr Rep 2:105–112.  
5 Strong WB et al. 2005. Evidence based physical activity for school-age youth. J Pediatr 146:732–737.  
6 Sibley BA, Etnier JL. 2003. The Relationship Between Physical Activiry and Cognition in Children: A Meta - Analysis. Pediatr Exerc Sci 15:243–256.  
7 Biddle SJH, Asare M. 2011. Physical activity and mental health in children and adolescents: a review of reviews. Br J Sports Med 45:886–895.  
8 Beets MW et al. 2007. Parent’s Social Support for Children’s Outdoor Physical Activity: Do Weekdays and Weekends Matter? Sex Roles Kluwer Academic Publishers-Plenum Publishers. 56:125–131.  

Kategorije

Navodila za avtorje

Navodila za avtorje prispevkov so dostopna tukaj.

SLOfit nasvet, spletna revija za praktična vprašanja s področja telesnega in gibalnega razvoja
ISSN 2591-2410
Izdajatelj: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Odgovorna urednika: prof. dr. Gregor Jurak in prof. dr. Marjeta Kovač
Tehnični urednici: asist. Kaja Meh in doc. dr. Jerneja Premelč

Izdajo te publikacije sta omogočila sofinanciranje Fundacije za šport in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.