X
GO

Nasveti za posamezne gibalne sposobnosti so v pripravi. V vmesnem času priporočamo branje naslednjih prispevkov:

Kako lahko starši sami pomagate otroku izboljšati telesni fitnes?  

 Tudi starši lahko vplivajo na aerobno vzdržljivost otrok

Kako naj starši zagotovijo varno igro otrok?

Preprosto miganje

 

12sep

Otrok naj gre v šolo peš ali s kolesom

Če peljete otroka v šolo z avtom, mu zgolj škodite, saj to slabo vpliva na njegovo zdravje, pa tudi na njegove kasnejše gibalne navade. Če ga želite spremiti v šolo, si raje vzemite čas in se sprehodite ali odkolesarite z njim v šolo.

prof. dr. Gregor Jurak, asist. dr. Vedrana Sember, prof. dr. Marjeta Kovač, izr. prof. dr. Gregor Starc
Laboratorij za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja

 

Včasih je bilo nekaj povsem običajnega, da so otroci hodili v šolo peš ali s kolesom tudi po več kilometrov, danes pa temu ni več tako. Zaradi različnih vzrokov, predvsem zaradi pretiranih zaščitniških praks staršev, je dandanes pred začetkom pouka pred šolskim vhodom veliko avtomobilov. Vodstva šol se zato pogosto obremenjujejo s tem, da pred vhodom v šolo postavijo krožišče, namesto da bi skupaj s starši našli mnogo bolj smiselne rešitve, zato želimo tem prispevkom opozoriti starše in šole na slabo prakso »dostavljanja otrok v šolo«. 

Raziskava, ki je vključevala 1102 slovenskih otrok v okviru študije ARTOS 1,2, je pokazala, da skoraj polovica učencev predmetne stopnje prihaja v šolo in odhaja iz nje gibalno dejavno: peš, s kolesom, rolerji, skirojem ali rolko (preglednica 1; )3. Rezultati so podobni kot v nekaterih drugih državah, a delež otrok je precej nižji od držav, kjer je prevoz s kolesom tradicionalni način prihoda in odhoda v šolo, službo ali po drugih opravkih (npr. Nizozemska, Danska).

Preglednica 1. Število izbir načinov prihoda v šolo in odhoda iz nje.

otroknajgre1

Glede na različne kombinacije načinov prihoda v šolo in odhoda iz nje smo opredelili 5 skupin transporta otrok:

  1. IZKLJUČNO Z AVTOM (8%): v to skupino se uvrščajo najstniki, ki so pri transportu nedejavni; v šolo prihajajo in odhajajo iz nje izključno z avtom.
  2. Z JAVNIM PREVOZ IN AVTOM (31%): v to skupino se uvrščajo najstniki, ki so pri transportu nedejavni, saj sta prihod v šolo in odhod iz nje motorizirana, a s pomočjo javnega prevoza. Lahko pridejo v šolo in odhajajo iz nje z javnim prevozom (avtobusom ali vlakom)  ali pa je prihod z javnim prevozom in odhod z avtom oziroma obratno, prihod z avtom in odhod z javnim prevozom.
  3. Z MOTORIZIRANIM PREVOZOM IN PEŠ (12%): ta skupino najstnikov uporablja mešano obliko, kjer se izmenjujeta motoriziran in gibalno dejaven transport. Najstniki se v eno smer (običajno v šolo) pripeljejo (z avtom, vlakom ali avtobusom), v drugo smer pa so gibalno dejavni (običajno gredo peš, pa tudi z rolerji, skirojem ali rolko) ali obratno.
  4. IZKLJUČNO PEŠ (44%): to je največja skupina najstnikov; pri transportu so gibalno dejavni, saj pridejo v šolo in odidejo iz nje izključno peš.
  5. S KOLES(ŠČK)I (5%): v to skupino najstnikov uvrščamo tiste, ki so pri transportu gibalno dejavni, saj v šolo pridejo in odidejo iz nje s kolesom, rolerji, rolko ali skirojem.

Večina otrok, ki hodi peš, živi v bližini šole, medtem ko otroke, ki živijo v oddaljenosti več kot dva kilometra od šole, največkrat pripeljejo. Zanimivo pa je, da 12% najstnikov zjutraj starši vozijo v šolo z avtom ali pa se ti peljejo v šolo z javnim prevozom, iz šole pa gredo peš. Kot glavni razlog, zakaj se peljejo v šolo, ti otroci navajajo oddaljenost od nje, drugi razlogi pa so povezani s pretiranim udobjem pri organizaciji jutranjega prihoda v šolo (potuha pri zapoznelem odhodu od doma, oblačenju za slabše vreme ipd.). Lahko bi celo zaključili, da je zjutraj zanje razdalja do šole prevelika, popoldne pa nimajo druge izbire in morajo peš. Dokazano pa je, da lahko otroci, ki ne živijo v neposredni bližini šole, s telesno dejavnim transportom dvignejo raven celokupne dnevne telesne dejavnosti 4. Npr. 2 km kolesarjenja lahko pripomore kar k četrtini priporočene dnevne telesne dejavnosti otroka5. To lahko pomembno pripomore tudi k telesni zmogljivosti otroka. Tako ugotavljamo, da imajo otroci, ki se pripeljejo v šolo s kolesom, skirojem ali rolerji, kar za 8% višjo aerobno moč od tistih, ki jih pripeljejo z avtom6. Poleg neposrednega vpliva na njihovo zdravje pa ima »dostavljanje otrok v šolo« še drug pomemben posreden vpliv. Ti otroci imajo manj izkušenj z obvladovanjem okolja (npr. prečkanje prometnic) in prilagajanjem gibanja v različnih vremenskih razmerah (npr. hoja v dežju in snegu). Zaradi manjše tovrstne kompetentnosti tudi v prostem času manj hodijo, kar lahko vpliva na njihovo celodnevno telesno dejavnost.

Pot v šolo naj postane za mlajšega otroka zanimiv dogodek. Vredno si je vzeti čas, da se sprehodimo z njim do šole ali iz nje in ga pri tem držimo za roko, medtem ko nam razlaga svoja pričakovanja ali doživetja. Ko opravi kolesarski izpit, ga lahko kdaj spremimo tudi na kolesu. To je dobra popotnica za celotno življenje. Starejši otroci naj gredo v šolo tudi z rolko, rolerji ali skirojem, a vedno z zaščitno opremo (čelado, tudi z zaščito za komolce in kolena).   

Skladno z našimi ugotovitvami priporočamo naslednje ukrepe:

  1. Šole naj v sodelovanju z lokalno skupnostjo organizirajo za otroke, ki pridejo s šolskim prevozom ali jih pripeljejo starši, izstopno točko, ki je oddaljena od šole približno en km. Prav tako naj organizirajo varno pot od te točke do šole. Staršem naj pojasnijo pomen takšnega ukrepa in jih prosijo, da to spoštujejo.
  2. Šole naj spodbudijo starše, da že v prvem razredu osnovne šole prihajajo z otroki v šolo peš ali s kolesom. Skupaj s starši ali prostovoljci organizirajo gibalno dejaven prihod v šolo takoj po dopolnitvi otrokovega 7. leta oz. po opravljenem kolesarskem izpitu. Pri tem se lahko zgledujejo po okoljih, ki že  organizirajo Pešbus, Bicivlak in podobne dejavnosti.
  3. Šole naj uredijo zaščiten in varovan prostor za hrambo koles, skirojev, rolarjev in rolk ter zaščitne opreme.
  4. Šole naj organizirajo delavnice za starše, kjer jim s pomočjo strokovnjakov prikažejo pomen telesno dejavnega prihoda otrok v šolo.  
  5.  Lokalne skupnosti naj pri gradnji novih šol ali urejanju šolske okolice razmislijo tudi o dejavnih načinih prihoda otrok v šolo in odhoda iz nje z ureditvijo prometne infrastrukture (pločniki, kolesarske steze).

Viri:
1. Starc G, Kovač M, Strel J, et al. The ACDSi 2014-a decennial study on adolescents’ somatic, motor, psychosocial development and healthy lifestyle: Study protocol. Anthropol Notebooks. 2015;21(3):107-123.
2. Jurak G, Kovač M, Starc G. The ACDSi 2013–The Analysis of Children’s Development in Slovenia 2013: Study protocol. Anthropol Notebooks. 2013;19(3):123-143.
3. Sember V, Starc G, Kovač M, Golubič M, Jurak G. Spremenimo slabo prakso» dostavljanja «otrok v šolo. Sport Rev Za Teor Prakt Vprasanja Sport. 2019;67.
4. Riddoch CJ, Andersen LB, Wedderkopp N, et al. Physical activity levels and patterns of 9-and 15-yr-old European children. Med Sci Sport Exerc. 2004;36(1):86-92.
5. Butte N, Watson KB, Ridley K, et al. A Youth Compendium of Physical Activities: Activity Codes and Metabolic Intensities. Med Sci Sport Exerc. 2018;50(2):246-256. doi:10.1249/mss.0000000000001430
6. Jurak G, Soric M, Sember V, et al. Is active commuting to school associated with higher cardiorespiratory fitness? University of Ljubljana: Faculty of sports.

Kategorije

SLOfit nasvet, spletna revija za praktična vprašanja s področja telesnega in gibalnega razvoja
ISSN 2591-2410
Izdajatelj: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Odgovorni urednik: prof. dr. Gregor Jurak