X
GO

Nasveti za posamezne gibalne sposobnosti so v pripravi. V vmesnem času priporočamo branje naslednjih prispevkov:

Kako lahko starši sami pomagate otroku izboljšati telesni fitnes?  

 Tudi starši lahko vplivajo na aerobno vzdržljivost otrok

Kako naj starši zagotovijo varno igro otrok?

Preprosto miganje

 

25sep

Gibalni vzorci, gibalne veščine, gibalne spretnosti, gibalne sposobnosti – kakšne so razlike?

Pogosto slišimo, da ima otrok ali mladostnik dobro razvite gibalne ali motorične sposobnosti, nekdo drug nima ustrezno razvitih gibalnih vzorcev, tretji je usvojil ustrezne gibalne veščine. Kaj sploh pomenijo ti pojmi?

prof. dr. Gregor Jurak, prof. dr. Marjeta Kovač
Laboratorij za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja

 

Ko govorimo o gibanju in gibalnem razvoju otrok in mladostnikov, se večkrat pojavijo besedne zveze, kot so gibalne dejavnosti, gibalni vzorci, gibalne veščine, gibalne spretnosti in gibalne sposobnosti. Strokovnjaki večkrat uporabljajo tujke motorika, motorični razvoj, motorične sposobnosti itd.; ker imamo lep slovenski izraz gibanje, ga bomo poskušali dosledno uporabljati v naših prispevkih. Gibalne dejavnosti smo že opisali predhodno, v tokratnem prispevku pa osvetljujemo druge gibalne pojme.

Gibalne sposobnosti

Gibalne (ali motorične) sposobnosti so tiste človekove sposobnosti, ki so odgovorne za izvedbo naših gibov ali vzdrževanje položajev. Predstavljajo tiste človekove lastnosti, ki povzročajo individualne razlike v gibalni učinkovitosti posameznikov. Tako kot druge človekove sposobnosti so prirojene (torej z njimi se rodimo in se jih ne naučimo), a se jih da učinkovito razvijati vse življenje, posebej v obdobju otroštva. Tako je otroku že ob rojstvu dano, do katere stopnje se mu lahko ob normalni rasti in razvoju določene sposobnosti razvijejo. Dedno opredeljeno raven razvitosti gibalnih sposobnosti je mogoče preseči z ustrezno gibalno dejavnostjo, še posebej športno vadbo. Niso pa vse sposobnosti prirojene v enaki meri. Npr. hitrost je človeku prirojena kar med 80 in 95%, kar pomeni, da lahko nanjo s športno vadbo vplivamo le med 5 in 20% glede na dedno osnovo. Mnogo bolj lahko z vadbo vplivamo na razvoj moči, aerobne vzdržljivosti in gibljivosti.

Ena od delitev gibalnih sposobnosti

gibalnivzorci2

Obstaja več vrst delitev gibalnih sposobnosti, vrsta spoznanj1,2,3,4,5,6,7 pa kaže, da obstajata dve razsežnosti teh človekovih sposobnosti, znotraj njih pa več posameznih gibalnih sposobnosti. V prvi prevladujejo procesi strukturiranja, nadzora in uravnavanja gibalnih dejavnosti, zato je ta razsežnost odvisna od človekovih mehanizmov za sprejem, predelavo in uporabo informacij. V drugi prevladuje energijsko uravnavanje gibanja, zato je ta razsežnost odvisna od človekovih mehanizmov za prenos z energijo povezanih snovi po telesu. 

V raziskovalne namene na šolski populaciji običajno uporabljamo poenostavljene modele gibalnih sposobnosti, na podlagi katerih izberemo za preučevanje spremenljivk ustrezne merske naloge in postopke. Tako je bil oblikovan tudi ŠVK. Naš model je sestavljen iz nalog, ki preverjajo naslednje gibalne sposobnosti: moč, hitrost, koordinacijo (skladnost) gibanja, gibljivost, vzdržljivost, v preverjanje pa nismo vključili merskih nalog za oceno ravnotežja in natančnosti.

Gibalni vzorci, gibalne veščine ali gibalne spretnosti

gibalnivzorci3

V gibalnem razvoju otrok/mladostnik osvaja gibalne vzorce in spretnosti ter razvija gibalne sposobnosti. Pojmi kot so gibalni vzorec, gibalna veščina in gibalna spretnost so sopomenke. Predstavljajo kombinacijo gibalnih sposobnosti in gibalnih znanj, ki se jih naučimo spontano ali s pomočjo posebnih metodičnih postopkov (športne vadbe). Temeljni ali elementarni gibalni vzorci (tudi naravne oblike gibanja) so: hoja, tek, skoki, lazenje, plazenje, plezanje, dviganje, nošenje, potiskanje, vlečenje in visenje. So del našega evolucijskega razvoja, saj jih je človek razvil skladno z razvojem vrste (strokovno temu rečemo v človekovi filogenezi). Določajo tudi mejnike v otrokovem  gibalnem razvoju (zaporedje usvojenih gibalnih vzorcev, npr. plazenje, hoja, tek), pediatri in psihologi pa jih uporabljajo tudi za napovedovanje otrokovega razvoja na splošno8,9. Imenujejo jih grobi gibi (ang. gross motor skills), ker gre spretnost nadzora večjih mišičnih skupin. Poleg njih so za otrokov gibalni razvoj pomembni tudi drobni gibi, kot je npr. prijemanje predmetov, zapenjanje gumbov, prerisovanje likov. Sestavljeni gibalni vzorci ali veščine pa so npr. vožnja s kolesom, plavanje, akrobatske spretnosti, smučanje, igre z žogo… Elementarne spretnosti otrok usvoji v svojem razvoju, če mu le damo za to priložnosti brez posebnih postopkov učenja, saj se skoraj vsi naučijo hoditi, teči, skakati, obstaja pa razlika v hitrosti učenja, športnih veščin pa jih učimo po posebnih postopkih.

Oba procesa, usvajanje gibalnih spretnosti in razvoj gibalnih sposobnosti, potekata vzporedno in vplivata drug na drugega. Vendar pa so pogoj za usvajanje gibalnih spretnosti ustrezno razvite gibalne sposobnosti. Pri vsaki gibalni nalogi je otrokova uspešnost namreč vedno odvisna od vključevanja različnih gibalnih sposobnosti. Tako mora imeti npr. otrok za met žoge v cilj razvito predvsem ustrezno moč, natančnost in skladnost gibanja.

Viri
1 Astrand, P. O., Rodahl, K., Dahl, H. in Stromme, S. (2003). Anatomy and Physiology. Textbook of work physiology (4 th Ed). Champaign, IL: Human Kinetics.
2 Corbin, C. B. (1991). A multidimensional hierarchical model of physical fitness: a basis for integration and collaboration. Quest, 43, 296–306.
3 Gabrijelčić, M. (1977). Manifestne in latentne dimenzije vrhunskih sportaša nekih momčadskih sportskih igara u motoričkom, kognitivnom i konativnom prostoru. Doktorska disertacija. Sveučilište u Zagrebu: Fakultet za fizičku kulturu.4 Gredelj, M., Metikoš, D., Hošek, A. in Momirović, K. (1975): Model hiearhijske strukture motoričnih sposobnosti. Rezultati dobijeni primjenom jednog neoklasičnog postupka za procjeno latentnih dimenzija. Kineziologija, 5 (1-2), 7–81.
5 Kurelić, N., Momirović, K., Mrakovič, M. in Šturm, J. (1979). Struktura motoričkih sposobnosti i njihove relacije s ostalim dimenzijama ličnosti. Kineziologija 9 (1-2), 5–25.
6 Metikoš, D., Gredelj, M. in Momirović, K. (1979). Struktura motoričkih sposobnosti. Kineziologija, 9 (1-2), 25–50.
7 Šturm, J. (1977). Zanesljivost motoričnih testov. Ljubljana: VŠTK, Inštitut za kineziologijo.
8 Allen, K. E. in Marotz, L. (1989). Developmental profiles.Birth to six. Albany, NY: Delmar Publisher, Inc.
9 Marjanovič Umek, L. , Zupančič, M., Kavčič, T. in Fekonja U. (2004) Gibalni razvoj po rojstvu. V L., Marjanovič Umek in M., Zupančič, Razvojna psihologija (str. 170–185). Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Kategorije

Oznake

Arhiv