Varno pasti je enako pomembno kot varno hoditi, skočiti, plezati

Nives Markun Puhan, Zavod RS za šolstvo

Naši starši, babice in dedki so se naučili varno pasti mimogrede, kot del igre, odraščanja, pridobivanja gibalnih izkušenj. Odrgnine in modrice so bile sestavni del pohajkovanj in raziskovanj ter učenja iz lastne izkušnje.

Številni športni pedagogi in učitelji razrednega pouka opozarjajo, da otroci do vstopa v šolo nimajo prav veliko izkušenj s padanjem. V veliki želji po zagotovitvi najboljše varnosti in pretirane skrbi pred poškodbami otroke omejujemo in jim preprečujemo zdrav razvoj¹.

Poškodbe zaradi padcev so najpogostejši razlog za hospitalizacijo ali pregled v urgentnih ambulantah predšolskih in šolskih otrok (52,7%). Pri mladostnikih je padec drugi najpogostejši razlog  za pregled v urgentnih ambulantah (29,9%). Na prvem mestu so transportne nezgode (34,4%) ^2,3,4,5.

Ugotovljeno je, da so ekstrovertirani otroci bolj nagnjeni k precenjevanju svojih sposobnosti, zato so posledično večkrat poškodovani;  otroci z vedenjskimi motnjami imajo kar 1,5-krat večjo možnost za poškodbo v primerjavi z vrstniki ⁶. Zato jim je treba posvetiti več pozornosti, jih ob previdnosti učiti tudi varnega ravnanja.

Pravica otrok do najboljšega možnega zdravja in do varnega okolja je zapisana v Deklaraciji Združenih narodov o otrokovih pravicah (1989). Zato v evropskih državah opravljajo analize in ocene varnosti ter pripravljajo priporočila za izboljšanje stanja. V izkaznici Slovenije o varnosti otrok za leto 2012 ⁷ je ovrednotena varnost slovenskih otrok in mladostnikov glede na različna področja: varnost v prometu, v vodi, pred zastrupitvami, pred požari, med drugim tudi varnost pred padci. Povprečna ocena je sicer dobra: 4 zvezdice od 5, vendar pa je varnost pred padci ocenjena najnižje: z dvema zvezdicama od 5. Isto poročilo navaja tudi ukrepe za preventivo pred padci, ki so usmerjeni na dejavnosti nacionalne politike. Nekaj smo jih izbrali:

• urejenosti otroških igrišč z vidika varnostnih standardov,
• omejitev/prepoved uporabe hojice,
• nacionalna pravila za varovanje pred padci skozi okno v vseh zgradbah, višjih od enega nadstropja,
• nacionalna pravila za izgradnjo balkonskih ograj,
• medijska dejavnost, ki opozarja otroke in mladostnika na nevarnosti padcev⁷ .

Več

Za Slovenijo je izdelana strategija za preprečevanje poškodb zaradi udarcev ob/s športno opremo, ločeno za predšolske, šolske otroke in mladostnike. V nadaljevanju navajamo nekatere skupne točke za vse tri starostne skupine :

• varna ureditev bivalnega okolja v šoli,
• ustrezna izbira športnih dejavnosti glede na vreme, telesno maso in razvojne značilnosti udeležencev,
• varna in vzdrževana športna oprema, zaščitna sredstva (čelada, ščitniki …),
• varna obutev,
• ogrevanje pred začetkom vadbe in obvladovanje varne tehnike gibanja,
• upoštevanje pravil igre in splošnih predpisov (npr. predpisov o prometni varnosti),
• znanje prve pomoči pedagoškega osebja in načrt ukrepanja v primeru nujnih stanj⁴.

Več

Vendar strokovnjaki za varnost pozabljajo na vlogo tveganja v otrokovem razvoju kot pomembne izkušnje za preprečevanje poškodb ⁸.

Padci so sestavni del življenja in učenja ter se jim ne moremo vedno in popolnoma  izogniti. Vedno obstaja  določeno tveganje, ki ga ni mogoče predvideti. Otroci se s pomočjo tveganih dejavnosti učijo, kako deluje njihovo telo, kako deluje svet, kaj jim je všeč, učijo se osnovnih veščin za obvladovanje tveganja⁸.

Sama po sebi se zato ponuja rešitev: otroke in mlade je treba naučiti varno pasti.
 

Namen učenja varnega padanja je najprej preventiva pred poškodbami. Pravilno padanje omogoča, da zaščitimo vitalne telesne dele (glava, vrat, hrbtenica, sklepi …) in funkcije (dihanje, delovanje srca …)¹. Padanje ni le sestavni del športnih dejavnosti; ravnotežje lahko izgubimo tudi doma, v službi, na cesti, na izletu in takrat so odločilnega pomena predhodne izkušnje⁹ .

Padci so, tako kot hoja, tek, skoki, plezanja, plazenja in lazenja, naravne oblike gibanja, ki so posledica filogeneze človeka. So pogoj za učenje zahtevnejših sestavljenih gibanj in predstavljajo osnovo za kakovostno življenje človeka, tj. ohranjanje zdravja in dvig delovne sposobnosti ⁹.

Pravica vsakega otroka je, da sodeluje v tvegani igri¹⁰. Prav vsak otrok bi moral v času učenja hoje, plazenja, plezanja, poskakovanja  izkusiti tudi padec. Tisti, ki imajo več gibalnih izkušenj, imajo za sabo tudi več izkušenj s padanjem, tako da mnogi kar sami odkrijejo način padanja, 'ki najmanj boli'. Če bi znali varno pasti, bi bili pri športnih dejavnostih bolj samozavestni, večkrat bi se lotili zahtevnejših gibanj, s čimer bi obogatili nabor izkušenj za ukvarjanje z najrazličnejšimi, tudi novimi športi.

Temeljne značilnosti pravilnega padanja ¹¹

1. Glava: nadzor položaja glave, da ta ne zaniha nazaj in ne udari od podlago. Zato poudarjamo položaj, ko je brada na prsih, kot kažeta puščici 1 in 1a na skici.
2. Velika površina je boljša od majhne: lovljenje na majhne površine telesa (dlan, zapestje, komolec, koleno …) je lahko razlog za poškodbo. Pomembno je, da pademo na tla z večjo površino telesa (dlan + zapestje + podlaket +komolec + nadlaket  istočasno), ker se s tem sila udarca razporedi, kot kaže puščica 2 na skici. Zato padec manj boli, izognemo pa se tudi možnosti za poškodbo.
3. Noge gor, kolena iztegnjena: noge pri padcu dvignemo od tal; naj bodo iztegnjene, da se izognemo udarcu kolena v nos. To je na skici označeno s puščicama 3 in 3a.

Ključne točke varnega padanja. (Skica: Naja Puhan)

4. Nizko težišče: pred padcem naj bo težišče telesa čim nižje. Vedno, ne glede na starost vadečih, učimo padanje iz nizkega položaja: najprej leže, nato sede, kasneje čepe. Šele ko udeleženci  nadzorujejo gibanje in položaj glave, preidemo na učenje padanja,tudi z višjih začetnih položajev.
5. Okrogel hrbet: blažitev sile oz. bolečine pri padcu dosežemo s kotaljenjem ali prevalom prek ramena. Tako zaščitimo obraz ali teme in sklepe.
6. Blazine: vse vaje, naloge in igre delamo  na blazinah, ki naj bodo dovolj trdne, da vadeči usvojijo občutek za ustrezno mišično napetost pri udarcu z rokami ob blazino (točka 2 na skici).

Več

Otroci se v šoli učijo tudi varnega padanja, saj so padci umeščeni v učni načrte športne vzgoje¹²

Padanje je ena od naravnih oblik gibanja, ki so omenjene v učnih načrtih športne vzgoje v osnovni šoli kot vsebinski sklop od leta 1998. V posodobljenem načrtu športne vzgoje za osnovno šolo (2011)¹² pa prav tej vsebini znotraj vsebinskega sklopa 'Naravne oblike gibanja in igre' dajemo še večji poudarek. Razlogi so povezani z ugotovitvami o gibalnih znanjih ter spremenjenih sposobnostih in telesnih značilnostih otrok, vključenih v redne osnovne šole ¹³.

S padci pa se lahko učenci dodobra seznanijo tudi pri borilnih športih. V slovenskem učnem načrtu za športno vzgojo so borilni športi opredeljeni v okviru ponudbe dodatnih vsebin, ki jih učitelj vključi po lastni presoji glede na značilnosti kraja, materialne možnosti, svoje znanje in interes učencev v osnovnih šolah ter v programu izbirnih športov ali kot obvezno izbirno vsebino v gimnazijah. Šole pa lahko različne borilne športe ponujajo tudi kot interesno dejavnost.

Gotovo pa je najpomembneje, da kot starši nismo preveč zaščitniški. Dopustimo, da otrok preizkuša svoje zmogljivosti in da pri tem tudi pade, saj so te gibalne izkušnje neprecenljive za to, da se izogne hujšim poškodbam ob kakšnem nepričakovanem padcu v kasnejšem življenju.

Literatura:

¹ Gregorc, J., Štrukelj, K. (2012). Poškodbe otrok v vrtcu.  V zborniku Mednarodnega znanstvenega in strokovnega simpozija Otrok v gibanju 2012,  (str. 59). Pridobljeno 3.2.2020 iz http://ovg.si/wp-content/uploads/2019/02/ZBORNIK-_Otrok-v-gibanju-_2012.pdf
² Rok Simon, M. (2007). Poškodbe otrok in mladostnikov: analiza podatkov o umrljivosti in obolevnosti. Ljubljana: Institut za varovanje zdravja RS, 2007. Pridobljeno 8.2.2013 iz http://www.ivz.si/poskodbe_in_zastrupitve?pi=5&_5_Filename=94.pdf&_5_MediaId=94&_5_AutoResize=false&pl=38-5.3.
³ Rok Simon, M. (2013). Poškodbe v Sloveniji - zakaj so problem javnega zdravja in kaj lahko storimo? Pridobljeno 29.11.2019 iz  https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/poskodbe_v_sloveniji.pdf
⁴ NIJZ: Poškodbe otrok in mladostnikov- problem tudi v Sloveniji? : pridobljeno 22.11.2019 iz https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/poskodbe_otrok_2018_publikacija_koncna_1.pdf
⁵ International Conference on  Fall Preventionm and Protection, U.S. Department of Health and Human Services  (str. 22-25). Pridobljeno 20.2.2013 iz http://www.cdc.gov/niosh/docs/2012-103/pdfs/2012-103.pdf
⁶ Videmšek,M., Štihec, J., Karpljuk, D.,Meško, M.(2009). Poškodbe otrok pri gibalnih/športnih dejavnostih v vrtcu. Sodobna pedagogika 3/2009, str. 126 – 139. Pridobljeno 1.2.2013 iz http://www.sodobna-pedagogika.net/index.php?option=com_content&task=view&id=1397&Itemid=105
⁷ Evropsko poročilo Child Safety Report Card – Slovenia 2012 / Izkaznica Slovenije o varnosti otrok 2012. Pridobljeno 7.2.2013 iz http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=38&pi=5&_5_id=2022&_5_PageIndex=0&_5_groupId=230&_5_newsCategory=&_5_action=ShowNewsFull&pl=38-5.0.
⁸ Brussoni, M. Moč igre [dokumentarni film] . Ljubljana: arhiv RTV Slovenija. Pridobljeno 9.6.2020 iz  https://4d.rtvslo.si/arhiv/tuji-dokumentarni-filmi-in-oddaje/174694170 
⁹ Pistotnik, B., Pinter, S., Dolenc, M. (2003): Gibalna abeceda (naravne oblike gibanja v športni praksi). Ljubljana: Fakulteta za šport: Inštitut za šport.
¹⁰ Sandseter, E. B. H. Moč igre [dokumentarni film] . Ljubljana: arhiv RTV Slovenija. Pridobljeno 9.6.2020 iz https://4d.rtvslo.si/arhiv/tuji-dokumentarni-filmi-in-oddaje/174694170
11 Markun Puhan, N. (2015). Posodobitve pouka v osnovnošolski praksi. Športna vzgoja, šport. Pridobljeno 29.11.2019 iz https://www.zrss.si/pdf/pos-pouka-os-sport.pdf  (str.62-78).
¹² Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., … Muha, V. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola. Športna vzgoja. Pridobljeno 14. 9. 2019 iz http://mizs.arhiv-spletisc.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_sportna_vzgoja.pdf
¹³ Strel, J., Starc,G., Jurak, G., Kovač, M. (2012): Primerjava telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine v Sloveniji med leti 1990-2010. Pridobljeno 1.2.2013 iz http://skupnost.sio.si/course/view.php?id=35