Ker naj bi bilo kakovostno šolanje pravica vsakega otroka, je prav, da kot družba zagotovimo, da ima vsaka šola primerno športno dvorano, urejena zunanja igrišča in pripomočke, ki lahko pospešijo otrokov gibalni razvoj.
prof. dr. Marjeta Kovač, prof. dr. Gregor Jurak
Laboratorij za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja
Peter je fant, ki obiskuje četrti razred osnovne šole. Kot vsi sošolci si želi gibanja, športa in igre. Šport ima v tem starostnem obdobju pomembno vlogo, saj lahko z ustrezno vadbo vplivamo tako na telesne značilnosti (predvsem maso in podkožno maščevje otroka), gibalne sposobnosti, pa tudi na otrokov spoznavni, čustveni in socialni razvoj. V teh letih se najlažje nadgrajujejo osnovni gibalni vzorci, šport je za otroka razvedrilo med napornim šolskim delom in po njem, je protiutež sedečemu načinu življenja, šport pa je tudi igrivost, zadovoljstvo, veselje. Hkrati pa se moramo zavedati, da kar zamudimo na gibalnem področju v tej starosti, zaradi zakonitosti gibalnega učenja, plastičnosti otrokovega živčevja in velike motiviranosti za učenje novih, sestavljenih gibalnih spretnosti kasneje zelo težko ali pa sploh ne moremo več nadoknaditi.
V šoli ima Peter tri ure športne vzgoje tedensko. Za Petra je to premalo, saj potrebuje otrok njegove starosti vsakodnevno najmanj eno uro zmerno do visoko intenzivnega gibanja, zato se je vključil v program Zdrav življenjski slog, ki ga brezplačno ponuja šola. Učitelj športne vzgoje Tomaž pripravi dvakrat tedensko za vključene učence dodatno športno vadbo, Petra pa je spodbudil tudi k vključitvi v nogometno šolo, ki jo organizira bližnje športno društvo. Vadba je v šolski telovadnici in staršem tako ni treba skrbeti za prevoze na trening in nazaj. Šola ima odlične pogoje za šport, vsak dan ima Peter gibalni odmor, učiteljica razrednega pouka pa med posameznimi urami z minutami za zdravje poskrbi, da prezračijo učilnico in izvedejo nekaj razteznih ali krepilnih vaj. Peter prihaja v šolo peš, saj se pot izogne prometnim tokovom, med hojo pa poklepeta s sošolci, ki živijo v isti ulici.
Regijska razpršenost obsega športnih prostorov v osnovnih šolah (m2/učenca)
Vir: Jurak idr., 2014
Petrova sestrična Nina obiskuje šolo v drugem kraju. Prav tako je četrtošolka. S sošolci nimajo pouka športne vzgoje v športni dvorani, saj v stari, majhni telovadnici ni dovolj prostora za vse učence na šoli. Le eno uro tedensko imajo tam in Nini se zdi, da je kot v škatlici sardin; dve uri vadijo zunaj, če vreme ni primerno, pa kar v razredu. Na voljo imajo samo tri žoge. Nina se večkrat čudi, kako naj vadi 27 učencev s tremi žogami? Danes se je celo dogodilo, da je učiteljica ure športa nadomestila z drugim, "pomembnejšim" predmetom, saj otroci niso poslušali njenih navodil. Šola sicer ponuja četrtošolcem športni krožek, ki pa je pozno popoldan, tako da se ga Nina ne more udeležiti, saj se v šolo vozi z avtobusom. Vse poti do šole so zelo prometne, tako da prihod v šolo peš, s kolesom ali rolko ni mogoč. Pri šoli je sicer otroško igrišče, igrala pa so zarjavela in nevarna. Porezali so celo veje dreves, da otroci ne bi splezali nanje. Vse to povzroča, da je pouk športne vzgoje nepovezan in manj učinkovit, Nina in njeni sošolci pa so razočarani, saj si želijo, da bi imeli veliko svetlo telovadnico in dovolj pripomočkov, kjer bi lahko pokazali svoje vragolije.
Obseg športnih prostorov v osnovnih in srednjih šolah po mestnih občinah (m2/učenca)
Vir: Jurak idr., 2014
Opisali smo dva precej različna primera. Večina slovenskih šol je sicer dobro opremljenih za športne dejavnosti in zgolj nekaj podružniških šol nima telovadnice. Imamo pa kar nekaj šol, zlasti v največjih mestih, kjer so telovadnice premajhne, zastarele in slabo opremljene. Mogoče pa ste v opisanih primerih prepoznali svojega otroka in njegovo šolo? Petrovi starši so navdušeni, športno življenje je tudi njih pritegnilo, da se s sinom ob vikendih ukvarjajo s športom. Včasih tudi popoldan namenijo skupni vožnji s kolesom do babice ali metanju trojk na bližnjem košarkarskem igrišču. Ninini starši pa se sprašujejo, kako je mogoče, da imajo otroci v isti državi tako različne možnosti za gibanje, posebej v obdobju, ki je za otrokov gibalni razvoj najpomembnejše. Zavedajo se, da so otroci prikrajšani za pomemben del vzgojno-izobraževalnega procesa, kjer zadovoljujejo svoje osnovne potrebe po gibanju, igri, samopotrjevanju. Če otroke včasih kaznujemo za neposlušnost tako, da jih prikrajšamo za njihovo osnovno pravico do gibanja, veselja in sprostitve, so toliko bolj prizadeti. Sprašujejo se, kaj storiti?
Opremljenost šolskih športnih dvoran s športno opremo in pripomočki1
Priporočamo, da se na šolah, kjer otroci niso deležni primerne športne ponudbe, pogovorite z vodstvom šole in otrokovo učiteljico. Pogovor bo uspešnejši, če se ga bodo udeležili vsi starši, ki naj povedo svoje mnenje o telovadnici in športni ponudbi. Kot starši imate pravico opozoriti šolo, da pouk športa ne poteka korektno, saj imajo otroci pravico do igre, sprostitve, pa tudi do drugih pozitivnih vplivov športa. Hkrati pa predlagajte izboljšave.
S problemom neustreznih športnih površin seznanite tudi lokalno skupnost, ki je ustanoviteljica osnovne šole. Strokovna priporočila o posodabljanju telovadnic je mogoče najti v učbeniku Management športnih objektov: od zamisli do uporabe2. Vaš dejaven pristop lahko spodbudi spremembe in omogoči Nini ter njenim sošolcem, da bodo uživali v gibanju in športu tako, kot uživa Peter.
Kot podporo za ta prizadevanja ekipa SLOfit šolam in staršem ponuja predavanja in delavnice o ustrezni ureditvi šolskega okolja za čim večjo gibalno dejavnost otrok.
Literatura:
1 Jurak G et al. 2014. Analiza šolskih športnih dvoran z uporabniškega vidika. Ljubljana: Fakulteta za šport.
2 Jurak G et al. 2012. Management športnih objektov: od zamisli do uporabe. Ljubljana: Fakulteta za šport.